Slovenska pouliščina – v slepi ulici?

(Kako sem ga sral, kako se mi je sralo med prevajanjem Vernona Gospoda Littla)

Oprostite mi podnaslov – urednik naj se za svoje mednaslove opraviči osebno – zdel se mi je ustrezen pri predstavljanju nekaterih idiosinkrazij pri prevajanju knjige, katere avtor se strastno in zagrizeno ukvarja z analno retencijo in inkontinenco v raznih njenih oblikah. Ne pozabimo, da ne gre zgolj za Vernonovo, kot pravi temu njegova Matka, "zadrego", namreč da mu rado uide v hlače, ampak so tu še pedofila dr. Guzzi in učitelj Nuckles, Vernonov prijatelj Jesus (izg. Hezus), njegovi sošolci in sošolke, ki nikakor ne zamudijo priložnosti, da ozmerjajo Jesusa kot pedra. Po drugi strani so vse Vernonove misli, kadar se lahko vsaj malce oddahne na begu pred sumničavo srenjo in organi pregona, usmerjene k dekliškim spodnjim hlačkam in tistemu, kar se skriva spodaj. Skratka, knjigo prežema infantilna seksualnost, tako homo- kot heteroerotično orientirana. In potem je tu še idiom, v katerem se izraža glavni junak in pripovedovalec: ta je v pomembni plasti sestavljen izključno iz medmetov tipa "fucken". Stavki, ki vsebujejo ta vzkličnik, so v knjigi malone v večini.

Vsega tega ne navajam kot koprofil, ki bi mu bila največja slast valjati po ustih skatološke izraze in pojme, ampak kot prevajalec, ki se je znašel pred težavno nalogo: kako iz jezika, v katerem so se "štiričrčne besede" - npr. fuck, cunt, dick, shit itn. - že udomačile znotraj konteksta knjižnega, ustrezno prenesti to izrazno bogastvo v jezik, ki se v svojem knjižnem kontekstu otepa ne le tovrstnih izrazov, marveč praviloma tudi drugih sodobnih ljudskih besednih prvin, češ da ne spadajo v standardno, normirano slovenščino, ker so simptom bodisi amerikanizacije bodisi južnjaštva. Ampak tako kot sel ni nič kriv za slabo novico, ki jo prinaša, tudi prevajalec ne more biti kriv za grde besede, ki jih prevaja. (Do neke mere je mogoče seveda delati selekcijo in vzeti v obzir za prevajanje samo neoporečna besedila, ampak klasike je na ponudbo vse manj, moderni teksti pa svojo modernost, svojo različnost od klasike utemeljujejo prav na avtocenzorski svobodi. Poleg tega gre tudi pri prevajalstvu za kruhoborstvo. Moj oče si je še lahko privoščil, da je zavračal nespodobna besedila; jaz bi, če bi jih zavračal, ostal brez dela.)

Mnogostranska jeba

Težavnost moje naloge je bila večkratna. Prvič, treba je bilo opredeliti pomenske odtenke Vernonovih iz pouličnega žargona pobranih izrazov, ki so tako modni in zatorej tako sveži (pa tudi tako skrajno "politično nekorektni"), da jih ameriški knjižni besednjaki slenga sploh (še) ne vsebujejo. To težavo sem premagal, potem ko sem po priprošnji Sv. Internetu odkril tako imenovani The Urban Dictionary, kamor so zainteresirani uporabniki povabljeni, da prosto predlagajo novoodkrite ali celo novoiznajdene ulične izraze in jih pojmovno definirajo. (Drugi uporabniki potem glasujejo o ustreznosti definicije, glede na število »palcev kvišku« se tako oblikuje lestvica, ki bolj ali manj zanesljivo ustreza dejanski pomenski rabi besede.) Na tem dragocenem najdišču sem našel razlago – včasih po več razlag – za skoraj vse Pierrove neologizme. Samo v ilustracijo, kakšne zaklade ponuja Urbani besednjak, si poglejmo geslo fudge-packer, ki ju neki Jesusov zmerjavec sestavi v sintagmo wet-back fudge-packer. Izmed dvajsetih definicij se mi je zdela najpopolnejša naslednja: 1. A term for a homosexual male alluding to the supposed tendancy of fecal matter to become compacted during male on male anal sex. Often it is considered a derogotory term applied to a homosexual male. Also called a donut-puncher, cork-soaker, coke-sacker, sock-tucker. Seveda je DBC Pierrov junak jezikovno silno inventiven, tako da mi je ostalo veliko njegovih neologizmov, ki sem jim pomen izvrtal iz drugih virov in z drugimi metodami.

Drugič, treba je bilo potem često simulirati slovensko uliščino, kakršna bi bila, če bi ji bile razvojne razmere kar se da naklonjene, se pravi, kakršna bi bila, če se ne bi bil slovenski lingvistično-leksikološki establišment leta in leta na vse kriplje prizadeval, da pouličnim izrazom ne dovoli preiti v glavni besediščni tok slovenske zavesti: tako v pretežni meri ni dovoljeval ne njihove leksikalne zaznambe ne njihove rabe v kontekstu knjižne slovenščine. Zato premore slovenščina za označevanje homosekualna po njegovi dejavnosti žal samo nekaj slabokrvnih izrazov, kot npr. toplovodar. Prevajalcu potem ostane naloga, da skuša bogastvu izvirnika parirati z lastno iznajdljivostjo, kakršnakoli že je (v zgornjem primeru je nastal iz »wet-back fudge-packer« meksikajnarski model, ki žoka karamel).

Ko userješ pri kalku

Tretjič, treba je bilo najti vzkličnik, ki bi nadomestil osnovni zidak Vernonove ekspresivnosti, to je pridevnik fucken, spačen iz pridevniško rabljenega deležnika fucking. Pri prevajanju tega izraza se je razpasla navada, da ga skušamo nadomeščati s pridevniki zajeban, zafukan, jeben, pa mislim, da tovrstni prevajalci zelo mimo udarjajo. (Čudno, kajti istim prevajalcem ne pride na misel, da bi kak "what the hell are you doing?" prevejali s "kaj pekel delaš?"...) Zajeban je pri nas dejanska karakterna oznaka, medtem ko je fucking v angleščini kratko malo vzkličnik, ki izraža nezadovoljstvo. (»Are you fucking crazy?«) Tako kot moramo paziti pri prestavljanju rekel in sintagem, da ne podležemo kalkiranju, moramo tudi pri prestavljanju kletvic skrbno iskati ustreznice. V obravnavanem primeru sem se odločil za vzkličnik pizda, ki ga slovenska mladina uporablja podobno kot Vernon svoj fucken, namreč včasih kot nevtralno govorno mašilo (torej namesto akanja), včasih kot čustveno obarvan vzkličnik (»Pa kaj pizda bi rad od mene?«), včasih pa tudi kot spolno, osebno ali karakterno oznako (»Kaj bi (ta) pizda rad(a) od mene?«). V obravnavanem primeru se je rešitev hvala bogu našla, ampak kaj pa v številnih drugih primerih, ko se spet in spet izkaže, da slovenski poulični jezik izgubi, kar se tiče inventivnosti, spretnosti, humornosti in bogastva izbire, skoraj vsak dvoboj z angleškim? K temu se še vrnem.

Četrtič, vse te vulgarizme sem moral vdelati v besedilo, ki je v vseh drugih pogledih jezikovna mojstrovina in izkazuje slogovno dovršenost in izrazno inovativnost pesniškega dometa. Dejstvo je, da se Pierrov pripovedovalec, če odmislimo vulgarizme, izraža sveže, inovativno, metaforično bogato in pomensko izvirno. Običajnim besedam zna najti povsem neobičajno rabo, da zasijejo v novi, velikokrat bizarni, velikokrat tudi humorni luči. Seveda prevajalec zaradi tega včasih obstane, saj sploh ne more več vedeti, za kaj pravzaprav gre. In če potem v obupu poseže po sicer uspešnem receptu in vtipka v Googlov iskalnik Vernonovo frazo, se bo zgodilo kaj mislite kaj? Tako je, izraz je tako zelo enkraten, da vam bo kombinacija zapisanih besed od vseh milijard besednih kombinacij v spletu odprla edino in zgolj Pierrov citat!

Poglejmo si za zgled izraz ass-fruit. Izraz je razmeroma nov in pomeni v bistvu (definicijo dobite seveda v Urban Dictionaryju) bunkasto liziko. Človek z nekaj erotične fantazije bo seveda razumel, od kakšne rabe bi se lizika lahko navzela vzdevka "ritni sadež". Ampak iz zveze bo bralec odkril, da Pierra ta dejanski pomen ne zanima, ampak išče v njem bolj simbolno rabo. Poveže ga z znano metaforo "when the shit hits the fan" in iz tega izpelje novo podobo "ritnih sadežev na poti v ventilator". Ass-fruit je pri njem torej izrebek. Takole te Pierre preseneča na vsakem vogalu.

In petič, Pierre je tudi izjemno prenikav opazovalec lokalnih detajlov. Svet osrednjega Teksasa, ki ga opisuje, je zato poln lokalizmov, ki so slovenskemu bralcu seveda zelo odmaknjeni. Treba je bilo torej včasih najti prevedek, ki ne le ustreza, ampak nepoučenemu bralcu s svojo inherentno opisnostjo podaja predstavo, za kaj pravzaprav gre.

Repinčnik ali repenčnik?

Zadnja ovira je bila kot vselej lektorska in uredniška. Znano je, da je vzgoja iz slovenske lektorice naredila sovražnico pouliščine, ki je v svojem strahu pred ulico, še posebno če smrdi po južnih variantah, pripravljena raje sprejeti "trade-mark tujko" kot pa živ in govorjen ulični izraz. Zgled, pobran prav iz te knjige, je na primer velcro (kakor se glasi firma prvotnega izdelovalca) namesto čička, ki ga (poleg ježka) za te samolepljive paščke na obleki in obutvi uporabljajo sicer slovenski otroci (izraz je prešel iz hrvaščine, kjer so ga za to rabo prevzeli po imenu rastline dvoletnice Lappa z bodičastimi plodovi, ki se lepijo na obleko). Ponašitev je bila izpeljana skladno s slovenskim glasotvorjem (iz čičak v čiček). Sami rastlini se v slovenščini reče repinec. Vendar mularija tega pač ne ve, moja naloga pa ni, da bi ji skušal vtepsti v glavo znanje, ampak da zapišem kontekstualno enakovreden izraz, ki je v rabi. Zahtevati, da uporabljamo za iznajdbo npr. izraz »repinčnik«, bi bilo, če se malce pohecam, podobno zahtevi, da namesto »marelice« iz skrbi za kleno slovensko besedo za sadež uporabljamo raje izraz »dežničnica«. Poleg tega se »čiček« – ki sem ga kot otrok uporabljal tudi jaz – vsaj v ulični slovenščini nanaša na plodove, s katerimi smo se obmetavali. Mimogrede, do izuma teh prilepnih trakov je prišlo na sprehodu, izumitelj, Švicar George de Mestral, je dobil idejo pri odstranjevanju repinčevih čičkov iz kožuha njegovega psa. »Velcro« je skovanka iz »velvet« žamet in »crochet« kvačka. Vse to navajam, da se vidi, kaj vse je treba jemati pri odločanju v poštev. Kakorkoli, lektorica in urednica Učil sta nazadnje prisluhnili mojim argumentom, čeprav jima je jezikovni čut prišepetaval, da bi bilo boljše, če mi zatlačita čiček ali celo dežnik že veste kam.

Upam, da se jima ne bo zdelo, da je šlo njuno prizadevno delo spopravki v nič, ker sem marsikateri njun popravek zavrgel. Kadar gre za tekst avtorja, ki je tako inventiven, pa obenem tako neinhibiran, je lektorsko cepidlačenje glede npr. končnega i pri nedoločnikih ali glede neustreznosti frazema na neki način (namesto nekako) res popolnoma odveč. Gre za tekst, ki kratko malo nima normalne koherence in bralca ves čas buta v glavo. S humorjem, z blasfemijo, z vulgarnostjo, z miselno svežino. Hvala bogu.

Kakorkoli, z lektorji so na Slovenskem resni problemi. Njim se seveda zdi, da se repenčim, ko jim kaj popravim nazaj. A v resnici je moja vloga pri skrbi za slovenščino povsem drugačna njihovi. Oni skrbijo za normo standardizirane slovenščine, so torej na strani tistih sil, ki skušajo v jeziku z regulacijo ohraniti status quo ante in ki zato v večini besedil vidijo zborno besedo. Moja dolžnost je, da (posebno pri prevajanju zapisane govorjene besede, bodisi v dialogih ali kot idiom pripovedovalčevega glasu) prisluhnem slovenski govorjeni, tudi poulični, tudi vulgarni besedi – in to potem zapišem.

Zakaj je poulična slovenščina tako jebivetrska

Na koncu mi dovolite, da spregovorim še o nečem, kar me že dolgo žuli in kar je, mislim, tudi glavni vzrok izrazne revščine slovenskega jezika, kakršna se izkazuje prav pri prevajanju jezikovno tako bogatih knjig, kakršna je Vernon Gospod Little. Razlog je po mojem zgodovinski in izvira iz posebne situacije, ki je že pred stoletji bistveno ogrožala slovenski narod in jezik.

Slovenskih dialektov je toliko in se tako silno razlikujejo med sabo, da so, posebno če so zapisani, preočiten dokaz, da smo Slovenci v stoletjih pred Trubarjem, zagotovo zaradi odsotnosti osrednje domače oblasti in pisnega izročila, iz brižinskega enovitega plemena postali konglomerat številnih sorodnih mininarodov v zametku in da smo ta razvoj ustavili šele z vpeljavo umetne knjižne slovenščine. Iz (morda nezavednega) kolektivnega strahu, da bi slovenščina lahko spet razpadla, kulturno-jezikovna politika pri nas ne mara ne dialektov ne uličnega jezika in jima po svojih močeh brani vstop v glavne jezikovne tokove - v medije, v šole, v literaturo. Kakor je to po eni strani iz nacijotvornih razlogov razumljivo, je po drugi hromeče za slovenščino. Ne toliko za dialekte, kajti ti so razvojno bolj ali manj dozoreli in v getu rojstne hiše životarijo le še v svoji bolj ali manj petrificirani obliki. Še bolj žalostna je usoda uličnega jezika. Ker njegovi elementi ne prehajajo zlahka v knjižni jezik, ulica ne čuti potrebe po kovanju novih izrazov. (Po vsem svetu je tako, da se ulici, kadar establišment "posvoji" kak njen izraz, zdi to za malo in si brž izmisli novo "foro". Ker pri nas posvajanja ni, ulica ne čuti potrebe po jezikovni iznajdljivosti - in posledica je totalna revščina jezika ulice, omejena poleg raznih kletvic na nekaj "fulov" in "kulov".) Mimogrede: vse kleno bogastvo domače metaforike, rekel in figur, je v preteklosti nastajalo na »ulici«, kakršna že je bila v 19. stoletju in prej – torej na vaških kolovozih. Čudoviti Močilarjev idiom iz Martina Krpana ni nič drugega kot »kmetavzarščina« – in prenekatera gospoda jo je v času nastanka tako tudi doživljala! In ali ni po drugi strani za odgovornost vdor južnjaških kletvic tudi na strani tistih, ki so branili klenim slovenskim kletvam, da bi si pridobile status objavljivosti in sprejemljivosti? Tako so jih v podpodju ulice spodrinile trdoživejše južne ustreznice. Nismo smeli fukati, na, pa smo najebali. (Čeprav je pokojni profesor Bezlaj na predavanjih sicer rad dokazoval izvirno slovensko avtohtonost obeh korenov.)

Kdo je v riti – ulica ali SSKJ?

Pri nas je položaj ulične besede zares težak. Za zgled naj bo dejstvo, da niti v Besedišču, ki res ni drugega kot zbirnik vsega tistega, kar ne pride v SSKJ, ne boste našli zapisanih (večine) naslednjih glagolov, ki jim sicer daje življenje slovenska predložna okretnost. Govorim o predložnih izpeljankah iz glagolov pizditi in jebati: pizditi - jeziti se; napizditi - nahruliti; razpizditi - razjeziti; pripizditi - pristopiti in se pritoževati; odpizditi - oditi, ponavadi slabe volje; spizditi - pobegniti, zbežati; dopizditi - presesti komu; popizditi - pobesneti; upizditi - udariti. In naprej: odjebati - pobrati se stran (odjebi!), ne uspeti; zajebati - pokvariti, škodovati, zavrniti; zjebati - uničiti, izčrpati; najebati - nasrkati, imeti škodo; ujebati - spolno izuriti; podjebavati - zafrkavati; prijebati – pridobiti si (imetje, položaj, kariero) s spolno uslužnostjo; zajebavati se - šaliti se, zezati se; zajebavati nekoga - zafrkavati, jeziti; prejebati – pretrpeti; itn. Vse torej ni brezupno. Jezik je očitno živoroden. Ampak če izraz ne more niti v Besedišče, kako naj pride v SSKJ, kjer se edino lahko nadeja, da bo prikazan z razlago in z zgledi rabe?

Glede na našo maloštevilnost je jasno, da bi se lahko procesu okostenevanja slovenščine postavili po robu z dejavnim in usmerjenim delovanjem, ne pa s tem, da se zanašamo na nekakšna zlata pravila jezikovne homeostaze. Kratko malo ne moremo čakati, da si bo slovenščino izmišljeval 'nekdo drug namesto nas'. Ulica sama tega bremena ne zmore, še posebno ker sta ji na voljo južnjaščina in amerikanščina. Tisti med nami, ki pišemo in prevajamo, si moramo hočeš nočeš naložiti vsaj del tega bremena. Vsak dober prevajalec ve, do kolikerih rešitev se je moral prikopati v svojih prevodih, pa so te ostale potem za vselej zakopane v besedilu, ne da bi jih kdo opazil in pretehtal in uvrstil v besednjake ipd. (In čeprav sem se tokrat v hommage Pierrovi knjigi omejil na vulgarizme, je jasno, da podobna logika velja tudi za nevulgarni del uličnega jezika, predvsem za "ljudska rekla", ki še vedno nastajajo, a se jih otepamo, ne da bi jih sploh prepoznali kot moderne različice starih in tako cenjenih ljudskih modrosti.)

Večkrat sem že, vselej zaman, javno predlagal sklic ali sklenitev kake konvencije, ki bi nas zavezovala, da bi pristojnemu telesu na SAZU pošiljali tovrstno gradivo. Tisto pristojno telo pa zavezovala, da to gradivo katalogizira in v ustrezni obliki, na primer vneseno v Amebisove črkovalnike/pravopisnike, spet razpošilja po ljubi Sloveniji, ne le vsem, ki se poklicno ukvarjamo s pisno besedo (torej književnikom, novinarjem, znanstvenim piscem ipd.), ampak tudi učencem v osnovnih in srednjih šolah, ki (predpostavljam) znotraj procesa računalniškega opismenjevanja tako ali tako morajo uporabljati tovrstne programe. Če bi bilo drugo zajetje ali črpališče še ulični jezik, potem se prevajalec ne bi več počutil kot pravi amater, ko ga s svojim besediščem stisne v kot jebamater, kakršen je DBC Pierre.

Branko Gradišnik

april 2005